Nikoli si nisem mislila, da bom prišla v stik z boleznijo, ki sem jo prej poznala le iz pripovedi starejših. Potem pa je pred nekaj leti moj stric nenadoma začel šepati. Najprej smo mislili, da je zvin ali kakšna poškodba. A ko se mu je nožni palec vnel, zatekel in je ponoči skoraj kričal od bolečin, mu je zdravnik povedal: gre za putiko.
Ko sem ga obiskala, mi je razlagal, kako ga je bolečina ujela povsem nepripravljene. Rekel je, da občutek ni podoben ničemur drugemu – kot da bi imel kamen v sklepu, ki ga stiska od znotraj. Takrat sem prvič spoznala, da je putika veliko več kot samo boleč sklep, je bolezen, ki ti lahko povsem spremeni vsakdan.
Zdravnik mu je razložil, da gre za presnovno motnjo. V telesu se kopiči sečna kislina, ki tvori kristale, ti pa se nalagajo v sklepih. Najpogosteje prizadene palec na nogi, lahko pa tudi kolena, gleženje in zapestja. Ko pride do napada, bolečina traja več dni, včasih celo tedne. Moj stric je povedal, da je bil prvi napad najhujši – sploh ni mogel stopiti na nogo. Takrat je razumel, zakaj pravijo, da putika lahko onesposobi tudi najbolj aktivne ljudi.
Najbolj ga je presenetilo, da prehrana igra tako veliko vlogo. Moral je zmanjšati uživanje rdečega mesa, drobovine in alkohola, predvsem piva. Sprva je bilo težko, ker je bil vajen vsakotedenskih moških druženj, a ko je videl razliko, se je lažje prilagodil. Zdravnik mu je povedal, da pri putiki pomaga uravnotežena prehrana z veliko zelenjave, vode in manj mastnih jedi.
Sčasoma je našel ravnovesje. Občasno se bolečina še pojavi, a napadi so redkejši in blažji. Najbolj pa mu je pomagala sprememba življenjskega sloga – več gibanja, manj alkohola in redna zdravila, ki mu jih je predpisal zdravnik. Rekel je, da ga je kronična putika pri odraslih prisilila, da je začel bolj skrbeti zase.
Putika je nekaj, kar lahko doleti skoraj vsakogar, zato je pomembno, da jo prepoznamo pravočasno in ukrepamo.